Sveti Rok nad Šmarjem

Cerkev sv. Roka

Čestokrat se zgodi, da je gradnja neke cerkve povezana s kakšno legendo, in tudi cerkev sv. Roka, ki se uvršča med slovenske vrhunske umetnostne spomenike, v tem oziru ni nobena izjema. Legenda, ki je zapisana v prezbiteriju nad vrati v zakristijo, pripoveduje: "Leta 1645 razsajala je v Ptuji kuga. Dva Šmarčana jo prineseta od ondot v tukajšno vas Breclovo. Bolezen se začne širiti po vsej fari. V kratkem času podavi nad 200 ljudij. Da bi ljubi Bog odvrnol šibo kaznivko, sezidala se je bila na tem hribu kapelica, služba božja se je opravljala v njej prvikrat vsako drugo nedeljo v adventu, drugikrat o sv. Štefanu in tretjikrat o sv. Boštjanu s procesijoj l. 1646. Bog je na priprošnjo Matere božje, sv. Roka in sv. Boštjana uslišal skesane in vroče molitve ter strašno kugo mahoma pognal iz dežele. O čudežu totem pričata č. g. Luka Grbec, bivši župnik tukajšnji, in Janez Jožef Sonce, komisar Šentjurski z vsemi Šmarčani in sosednimi farani vred. 10. aprila 1646." "Po končani kugi," nadaljuje Vreže (Vreže, 1923) "so nanosili verniki bojda toliko milih darov, da je bila s temi doneski na prostoru prejšnje neznatne lesene kapele postavljena sedanja čarobno lepa cerkev sv. Roka." (lokacija)
Oko poznavalca lahko že iz njene zunanjščine, ne da bi prej prebralo letnice, postavi stavbo v 17. stoletje, saj cerkev razkazuje svoje preprosto sestavljene gmote in oblike, ki jim je botrovala nekoliko manieristično pobarvana renesansa in ki še niso povsem pozabile zadnjega srednjega veka. Preprostost stavbe kaže tudi njen tloris, iz katerega je moč razbrati tri glavne dele cerkve: prezbiterij, nekoliko širšo ladjo in zvonik.

Notranjost cerkve sv. Roka	Pogled na kor

Štukatura

Sv. Rok je značilna podeželska arhitektura svojega časa in kot taka bi mogla najti mnogo sestra na slovenskem Štajerskem. Visoka in ozka okna so po gotsko zašiljena, tradicijo gotskega stavbarstva pa obujata še dva opornika na južni strani prezbiterija in ladje. Zavoljo obdobja gradnje cerkve (1645-1666, ko se je barok pri nas šele prebujal), ne bi bilo nič nenavadnega, če bi bila tudi notranjost preprosta, kakor je moč sklepati po ogledu zunanjščine masivno grajene stavbe. Toda malokje razlika med zunanjščino in notranjščino tako preseneti kakor pri sv. Roku. Glavna vrata, nad katerimi je lesen kip cerkvenega zavetnika, pripeljejo pod obokani kor, od koder se pogled razširi po vsej cerkvi. Stena pevskega kora vsa "nemirna" sloni na slopih, polslopih in konzolah, proti cerkvenemu središču pa kaže vrsto poslikanih in štukiranih okvirov. Štukaterju niso dale miru niti stene v ladji. Okrasil jih je s školjkastimi in mrežastimi oblikami, angelskimi glavicami in cvetnimi vejicami.

Župnik Matej Vrečer, graditelj kapelic križevega pota nad Šmarjem	Naselje Šmarje pri Jelšah v času, ko je v Šmarju razsajala kuga. Tekst je bil prvotno napisan v nemščini, narodni buditelj, kaplan Anton Aškerc, pa ga je v času svojega službovanja v Šmarju poslovenil.

Slikarija

Odločilno likovno razpoloženje v prostor vnaša slikarija. Freske v prezbiteriju so skoraj v celoti posvečene prizorom iz legende o sv. Roku, poleg teh pa so na freskah predstavljeni še apostoli in cerkveni očetje, slika nad zakristijskimi vrati pa prikazuje Šmarje s cerkvijo sv. Roka, kakor ju je slikar videl leta 1738. V ladji je na slavoloku sredi manjšega, oltarju podobnega nastavka upodobljena Brezmadežna z detetom na zemeljski krogli, ob njej sta kipa Janeza Krstnika in Jožefa ter ferski Boštjana in Rozalije. S severne stene vabita k ogledu dva prizora iz življenja Janeza Nepomuka, zrcalno na nasprotni strani pa prav tako manjši medaljon in večja freska s prizoroma iz življenja Nepomukovega baročnega "pendanta" Frančiška Ksaverija. Na steni za korom se prikazuje Marija z detetom in svetnikoma Florijanom in Jurijem ter s štirinajstimi priprošnjiki v sili. Tej slikani predstavi se na koru pridružujeta še freski Antona Padovanskega in župnika, graditelja kapel, dr. Mateja Vrečerja. V medaljonih na korni ograji je šest fresk, ki predstavljajo cestninarja, Magdaleno, Petra, Pavla, Hieronima in Davida. Pravcata slikarska radost pa je strop v ladji. Osrednji prizor, ki se razteza čez dve obočni poli, prikazuje Marijino vnebovzetje in kronanje. Od tega prizora je v večjem medaljonu proti koru predstavljen sv. Mihael, v dveh manjših ob njem pa sta Jožef z Jezusom na poti v Egipt in Jezus z malim Janezom Krstnikom. Od osrednjega prizora v smeri proti prezbiteriju je predstavljena kompozicija alegorične upodobitve Cerkve s simboli, Adama in Eve, Petra, Pavla, Jožefa, simbolov vere, upanja, ljubezni in Kristusa. Ob straneh so v manjših medaljonih angelske glavice in Marijino oznanjenje, v tristraničnih zalomih oboka pa je v medaljonih spoznati vse štiri evangeliste.

Sv. Sebastijan (Boštjan) - priprošnjik zoper kužne in nalezljive bolezni	Kip sv. Roka v glavnem oltarju cerkve sv. Roka	Sv. Rozalija - zavetnica proti kugi

Cerkvena plastika

Cerkvena plastika se sicer ne odlikuje po izredni markantnosti (prvenstvo se brez dvoma prisoja štukaturi in slikariji), vendar prispeva k bogatemu videzu notranjščine. Nad usločeno oltarno mizo velikega oltarja se dviga nastavek, sestavljen iz stebrov ter povezan z loki in bogatim ogredjem. V srednji vdolbini je kip sv. Roka, v stranskih sta Silvester in Anton Puščavnik, tik ob glavni niši pa stojita kipa škofov Valentina in Blaža. V atiki je kip umirajoče Rozalije s putti. Cerkev ima štiri stranske oltarje, in sicer levo in desno od slavoloka stojita ozka in visoka oltarja iz štuka, v levem sta sliki sv. Boštjana in Marije z detetom, v desnem je Jožef z otrokom in nad njim podoba boga Očeta s sv. Duhom, v atikah sta dva plemiška grba (levi je grb rodbine Gaisruck). Oltarja v ladji in prižnica po sorodnosti oblik sestavljajo samostojno skupino. Oltarja sta polna školjkastih in cvetnih okraskov ter angelskih glavic. V levem oltarju je v vdolbini, ki spominja na manjšo kapelico, kipec oblečene Marije z detetom in angeli, ob straneh sta kipa Marijinih staršev, Joahima in Ane. Na desnem oltarju je v zastekleni niši kipec Jezusa, oblečenega v ornat (slavnostna ali obredna oprava cerkvenih ali posvetnih mogočnikov), z žezlom in jabolkom sredi oblakov in angelskih glavic. Pod njim sta s trnjem ovito srce in relikviarij s kipcem t. i. Praškega Jezuščka. Ob niši stojita kipa Frančiška Ksaverija in Ignacija Loyole. Zanimiv prižničin balkon počiva na stebriču in še najbolj spominja na vitko čašo ali kelih, njena s cofi in volutami obdana streha pa je podobna vrhnjima zaključkoma obeh stranskih oltarjev. Posebnost je tudi dohod na prižnico, stopnice so namreč na zunanji strani cerkve.

Križev pot

Kamnita pot z mestoma vgrajenimi stopnicami je cikcakasto speljana po severnem pobočju hriba proti vrhu in podružnični cerkvi sv. Roka, ki leži na nadmorski višini 369 metrov. Ob njej je v presledkih razporejenih štirinajst kapel, ki so (bile) opremljene s kipi ter bogato poslikane in okrašene z drugim baročnim dekorjem. Romarja, popotnika ali turista pot med kapelicami vodi tako, da vedno vidi le svoj naslednji cilj, ostala ureditev pa je razporejena zato, da oblikuje le nekako kuliso - prav podobno gledališču. Celoten kompleks je bil zgrajen in opremljen v desetih letih. Ko je bila pot stlakovana in obzidana, so prišle na vrsto večje kapele (4., 6., 8., 10. in 12.), med katerimi ima vsaka svoj stolpič in oltar ali oltarju podoben podstavek. Leta 1747 so prišle na vrsto svete stopnice z božjim grobom, leta 1750 škapulirska kapela, leta 1752 in 1753 pa je bila gradnja kompleksa zaključena s prvo oziroma Rokovo kapelo. O ustvarjalcih kapelic križevega pota ni veliko znanega. Ob medsebojni primerjavi kipov posameznih postaj, so opazne razlike med plastikami v velikih kapelah in tistimi v majhnih. Razlika obstaja tudi glede časa nastanka. Prve izpričujejo bolj robat kiparski jezik, ki pogosto uporablja že kar grotesken izraz, druge kažejo močnejšo oblikovno dognanost. V celoti gledano, gre za dokaj enovito pričevanje kipov, ki je vseskozi pogojeno z ljudskim umetnostnim hotenjem in čustvovanjem. Podobno kot kiparstvo bi lahko bila opredeljena tudi poslikava kapelic. Umetnostni zgodovinarji so mnenja, da na delu ni bil en sam slikar, ugibajo, da bi lahko bili udeleženi kar trije. Edini pa so si, da je bil eden od avtorjev fresk tudi Anton Lerchinger. Slikarija izpričuje, da za okrasitev kapel ni bil izbran samo pomenljiv ikonografski program, ampak so ga umetniki znali domiselno vnesti v dani prostor. Poleg predlog, po katerih so upodabljali posamezne prizore, so uveljavljali tudi lastne zamisli. Očitno je, da je slikarija daleč na višji umetniški ravni kot poljudno obarvane plastike.Kamnita pot z mestoma vgrajenimi stopnicami je cikcakasto speljana po severnem pobočju hriba proti vrhu in podružnični cerkvi sv. Roka, ki leži na nadmorski višini 369 metrov. Ob njej je v presledkih razporejenih štirinajst kapel, ki so (bile) opremljene s kipi ter bogato poslikane in okrašene z drugim baročnim dekorjem. Romarja, popotnika ali turista pot med kapelicami vodi tako, da vedno vidi le svoj naslednji cilj, ostala ureditev pa je razporejena zato, da oblikuje le nekako kuliso - prav podobno gledališču. Celoten kompleks je bil zgrajen in opremljen v desetih letih. Ko je bila pot stlakovana in obzidana, so prišle na vrsto večje kapele (4., 6., 8., 10. in 12.), med katerimi ima vsaka svoj stolpič in oltar ali oltarju podoben podstavek. Leta 1747 so prišle na vrsto svete stopnice z božjim grobom, leta 1750 škapulirska kapela, leta 1752 in 1753 pa je bila gradnja kompleksa zaključena s prvo oziroma Rokovo kapelo. O ustvarjalcih kapelic križevega pota ni veliko znanega. Ob medsebojni primerjavi kipov posameznih postaj, so opazne razlike med plastikami v velikih kapelah in tistimi v majhnih. Razlika obstaja tudi glede časa nastanka. Prve izpričujejo bolj robat kiparski jezik, ki pogosto uporablja že kar grotesken izraz, druge kažejo močnejšo oblikovno dognanost. V celoti gledano, gre za dokaj enovito pričevanje kipov, ki je vseskozi pogojeno z ljudskim umetnostnim hotenjem in čustvovanjem. Podobno kot kiparstvo bi lahko bila opredeljena tudi poslikava kapelic. Umetnostni zgodovinarji so mnenja, da na delu ni bil en sam slikar, ugibajo, da bi lahko bili udeleženi kar trije. Edini pa so si, da je bil eden od avtorjev fresk tudi Anton Lerchinger. Slikarija izpričuje, da za okrasitev kapel ni bil izbran samo pomenljiv ikonografski program, ampak so ga umetniki znali domiselno vnesti v dani prostor. Poleg predlog, po katerih so upodabljali posamezne prizore, so uveljavljali tudi lastne zamisli. Očitno je, da je slikarija daleč na višji umetniški ravni kot poljudno obarvane plastike.

Opis kapel

Kapela sv. Roka

Prva kapela stoji že kmalu zatem, ko se pot izmed šmarskih hiš izvije in se začne vzpenjati po pobočju. Posvečena je zavetniku podružnice, sv. Roku, čigar kip je v kapeli postavljen na skalovju nad oltarjem. Ob njem sta pes in putto (v upodabljajoči umetnosti: kip ali podoba golih otročičev, npr. amoretov, največkrat okras s čutarico). Vrh skalovja je Križani, za njim pa se prikazuje Marija z detetom. V tej skupini baročnih plastik izstopa kip Marije, ki kaže poznogotske slogovne poteze. Freska na kupolastem stropu, ki jo obdajajo školjkaste in mrežaste okrasne oblike, prav tako kot osrednji kip prikazuje sv. Roka, kažočega na Šmarje, kjer razsaja kuga. Ta kapela ima tudi pravico maševanja. Na s školjkasto in trakasto ornamentiko obdanem portalu je vdelana letnica 1753, kar dokazuje, da je to kapela zunaj ustaljenega koncepta, vendar prispeva k pripovedni celoti.

Zunanjščina 1. kapele, maj2001	Nadoltarna skupina v 1. kapeli v začetku 20. stoletja.

Škapulirska kapela

Druga kapela je skromnejša od prve. Ni opremljena s kipi, sledovi (danes jih ni več) fresk pa so dali slutiti, da je bila kapelica z vseh strani poslikana. Zapisi in ohranjene fotografije dokazujejo, da so freske na fasadi kapele prikazovale sv. Družino, Žalostno Mater božjo, sv. Lovrenca, Miklavža in Karla Boromejskega. Vsa v podobah je bila tudi notranjščina kapelice, kjer je bilo videti Škapulirsko Marijo, sv. Dominika, Jožefa, Janeza od križa, sv. Duha obdanega z angelskimi glavicami in podobi dveh svetnic. Nad vhodnim lokom je razvidna letnica 1750.

Zunanjščina 2. kapele v maju 2001	2. kapela v začetku 20. stoletja

Jezus v ječi

Tretja postaja predstavlja skupaj s četrto osrednjo arhitekturo božjepotnega kompleksa. Gre za nekak kletni prostor pod ploščadjo, h kateri vodijo z dveh strani v zavojih speljane stopnice. V "kleti" - ječi se odvija prizor pravcate baročne pasijonske igre. Gre za motiv, v katerem biriči mučijo in zasmehujejo vklenjenega Kristusa. Nad upognjenega od bolečine se sklanja rabelj, odet v levjo kožo, z leve mu grozi vojak v oklepu, z desne trobi hlapec Malh v rog, pritlikavec pridržuje svetilko, z zadnje strani se v prizor vključuje še pes. V kamniti ječi ni poslikav.

3. kapela v začetku 20. stoletja	Zunanjščina 3. kapele-ječa, maj 2001

Kapela žalostne Matere božje

Na plošadi nad ječo se dviga četrta, največja kapela. Njena fasada, stolpič in streha močno spominjajo na prvo, Rokovo kapelo. Nad portalom ima veliko polkrožno okno, ob desnem oglu fasade pa kamnito prižnico kot dokaz, da ima tudi ta kapela pravico maševanja. Kapelo so bogato okrasile tako roke kiparja kot slikarja. Kipi prikazujejo drugi prizor iz pasijona: figure, postavljene nad oltarno mizo, drastično izkazujejo svojo žalost. V sredini pod križem je Marija z mrtvim Kristusom v naročju, ob njej sta Janez in Magdalena. Prizor dopolnjuje freska na steni za kipi, kjer so naslikani še drugi "igralci" iz pasijona: Jožef Arimatejski, Simeon, Ana, Nikodem, Marija Jakobova in dva angela. Mojstrovina zase je poslikani strop. Slike pod obokom predstavljajo prizore iz Jezusovega otroštva: Oznanjenje, Poklon treh kraljev, Beg v Egipt, Darovanje in Najdenje Jezusa v templju. Osrednja tema na oboku je Vstajenje. Okoli vstalega Kristusa so razporejeni medaljoni s prizori: angel ob odprtem grobu, Jezus se prikaže Mariji, Jezus z učencema na poti v Emavs, Jezus vrtnar in Marija Magdalena, Jezus se prikaže apostolom in Jezus s Tomažem. Na kapah oboka so freske s simboli in latinskimi citati. Nad oltarjem je napis z letnico 1745.

Zunanjščina 4. kapele, maj 2001	Nadoltarna skupina v 4. kapele v začetku 20. stoletja

Jezusovo slovo od matere

Peta, ena od manjših, kasneje zgrajenih kapel, s čelne strani kaže nišo, obrobljeno z razčlenjenima kamnitima slopoma, povezanima s potlačenim lokom, nad katerim se čelo razživi v trikoten vrh s piramidastimi zaključki. Zunaj razgibana kapelica v niši skriva pasijonski prizor, v katerem se Jezus poslavlja od Marije. Freska na stropu prikazuje križ naslikan med dvema srcema, obkrožen z žarki.

Zunanjščina 5. kapele, maj 2001	5. kapela v začetku 20. stoletja

Oljska gora

Osrednji prizor v šesti kapeli predstavlja kip Jezusa v vrtu Getsemani, podpira ga angel, ki kaže na križ, ob njem pa so še apostoli Janez in Jakob ter v ozadju speč Peter, naslonjen na koleno in z mečem ob strani. Tudi tu je del prizora naslikan na zadnji steni in kaže Judeža, ki se bliža z vojaki. Z oblakov dogajanje opazuje bog Oče in prelamlja palico. Na oboku je sredi školjkastih in cvetnih okraskov freska z Izakovo daritvijo, podobe v štirih medaljonih pa prikazujejo Jezusov vhod v Jeruzalem, Jezusa s spečimi apostoli, Jezusa ujamejo, Jezusa zasramujejo. Prizore dopolnjujejo latinski napisi. Poslikani in štukirani medaljoni so tudi na stranskih stenah ob oltarju. Še ohranjeni prizori prikazujejo Zadnjo večerjo, Umivanje nog, Jezus vrže svoje sovražnike z besedo ob tla, Judežev poljub, Peter odseka Malhu uho. Ohranjene so tudi še podobe na stolpiču, prikazujejo pa svetnice Barbaro, Uršulo in Katarino. Kapela spada v prvi sklop gradnje do leta 1745.

Zunanjščina 6. kapele, maj 2001	Nadoltarna skupina v 6. kapeli v začetku 20. stoletja

Sv. Peter

Sedma kapela je zunaj enaka kot peta in tako kot peta je tudi ta bila zgrajena kasneje. V njeni niši na skalovju kleči žalujoči sv. Peter, ob njem je petelin, na oboku pa je naslikano božje oko. Izraz te in drugih figur izraža močna čustva, tako da je verjetno, da se je kipar pri delu naslonil na grafične predloge. Dramatičnost, gibe in izraznost v obrazih, ki so v nekaterih primerih prežeti z robatim in groteskno obarvanim naturalizmom, pa je utegnil posneti po živem pasijonu in ljudski igri, kakršna je v baroku prevladovala na Koroškem.

Zunanjščina 7. kapele, maj 2001	7. kapela v začetku 20. stoletja

Bičanje

V osmi kapeli, na zunaj podobni šesti, ob stebru z zvezanimi rokami stoji Kristus, štirje rablji pa se grozljivo spakujejo in nad njim vihtijo palice in verige. Prizor na zadnji steni znova dopolnjuje freska, ki prikazuje del arhitekture in nekaj gledalcev. Na stropu je v školjkastem okrasju freska z Jobom na gnojišču, v štirih obrobnih medaljonih pa so naslednji prizori: Golijat in David, Bazilisk in deček z ogledalom, Ranjen jelen v gozdu in volkovi, ki trgajo ovco. V tej kapeli prizore v medaljonih prav tako kot v šesti dopolnjujejo latinski napisi. Freske na stranskih stenah se navezujejo na bičanje, na eni strani je Ecce homo, na drugi Kristus pred Pilatom, na stolpiču pa so razpoznavne podobe Marije z detetom, Janeza Krstnika in Jožefa.

Zunanjščina 8. kapele, maj 2001	Nadoltarna skupina v 8. kapeli v začetku 20. stoletja

Jezus v verigah

Iz niše devete kapele, po tipu sorodne peti in sedmi, zre bičani Kristus, vklenjen za oba lakta in okoli vratu. Ta kip je nastal po vzorcu s kakšne božjepotne podobe, kipar v Šmarju pa mu je vdahnil nekaj tiste poljudnosti, ki je lastna vsem šmarskim plastikam in ki si je tudi Kristusa trpina zamislil v vsej človeški nebogljenosti.

Zunanjščina 9. kapele, maj 2001	9. kapela v začetku 20. stoletja

Kronanje

Deseta kapela, enaka šesti in osmi, prikazuje Jezusovo kronanje s trnjem. Kristus v škrlatnem plašču in s trstiko v roki sedi sredi skupine rabljev, ki mu na glavo pritiskajo trnjevo krono in ga zasmehujejo. Za skupino kipov je na freski videti del stavbe, s katere kronanje opazujejo Marija, Janez in drugi gledalci. Strop je poslikan tudi v tej kapeli. V srednjem je Danijel v levnjaku, štirje stranski pa prikazujejo roko s plamenečim mečem, sonce, ki ga zagrinjajo oblaki, onemoglega starca z angelom, ki mu daje venec in podobo goloba, ki ga preganjajo krokarji in leti k nebesom. Vse freske dopolnjujejo latinski napisi. Na stranskih stenah sta prizora s Pilatom, Ecce homo in umivanje rok.

Zunanjščina 10. kapele, maj 2001	Nadoltarna skupina v 10. kapeli v začetku 20. stoletja

Jezus žaluje

V enajsti kapelici, ki se po zunanji obliki pridružuje peti, sedmi in deveti, je kip žalujočega Kristusa, izmučenega moža, ki si sedeč podpira glavo. Za njim je videti naslikano arhitekturo s kupolo in zamreženimi okni, na oboku pa zemeljsko oblo s kačo in križem. Lik sedečega Kristusa se imenuje tudi "Hrvaški Kristus", predvsem zato, ker je na Hrvaškem najbolj razširjen. Da je sedeči Jezus upodobljen v Šmarju gre najverjetneje pripisati vplivu Hrvaške zaradi bližine meje.

Zunanjščina 11. kapele, maj 2001	11. kapela v začetku 20. stoletja

Jezus nese križ

Zadnja v vrsti kapelic s stolpičem je dvanajsta postaja. Plastike v kapeli prikazujejo Kristusa, padlega pod križem, ob njem je Simon iz Cirene, za njim sta rabelj in vojak. Del dogodka je ponovno naslikan na zadnji steni: v sprevodu gredo vojaki in Marija z ženami. Dramatičnost se stopnjuje na stranskih stenah, na freskah, kjer Jezusa slačijo in pribijajo na križ. Poslikan obok z latinskimi napisi prikazuje Kajna in Abela, vogalne poslikave pa se nanašajo na križanje: Kristus nosi križ, Kristus kaže rane in Cvetoče drevo, tj. drevo sv. križa. Na stolpiču kapelice so upodobljeni svetniki Jurij, Martin in Florijan.

Zunanjščina 12. kapele, maj 2001	Nadoltarna skupina v 12. kapeli

Kalvarija

Ko se vijugasta pot med kapelicami tik pod vrhom usmeri proti cerkvi, so se nekdaj nad potjo dvigala vrata, ki so simbolizirala kalvarijsko obzidje, danes pa prehod do trinajste kapele vodi le med dvema meter visokima zidovoma. Kapela, ki je najstarejša v božjepotnem kompleksu, je visoka, spredaj povsem odprta ter počiva na slopih in pilastrih. Pod oboki so trije križi s figurami v naravni velikosti. Pod srednjim, Jezusovim, so zbrani Marija, Janez in klečeča Magdalena. Tudi pri teh figurah je kipar močno poudaril dramatičnost smrti na križu in žalost, ki preveva skupino pod njim. Upodabljanje trpljenja je v teh likih doseglo svoj vrh.

Kalvarija, maj 2001	Kalvarija v začetku 20. stoletja

Svete stopnice z božjim grobom

Le nekoliko višje za trinajsto stoji zadnja, štirinajsta kapela. Začne se s svetimi stopnicami in se zaključi z božjim grobom. Prostor, ki stopnice pokriva je podolžna zgradba, dvigajoča se vzporedno s hribom in se zaključi s kvadratnim in kupolo kritim prostorom božjega groba, ki ga z vzhodne strani poživlja bogato izklesan portal s kovano mrežasto ograjo in z letnico 1747. Stopnišče šteje trideset stopnic. V vsaki stopnici sta vgrajeni po dve relikviji katakombskih mučencev, v 3., 12. in 29. stopnici pa je še tretja kapsula, v katerih so shranjeni koščki sv. Križa. Svetloba prihaja v hodnik skozi štiri okna, po dva na vsaki strani. Pred vhodom ob vratih stopnišča sta upodobljena sv. Helena in papež Benedikt XIV., ki je dal leta 1746 za te stopnice odpustke. Na banjastem oboku je razpredena štukatura, v treh medaljonih so freske s simboli Kristusovega trpljenja, mučilnim orodjem in tremi božjimi čednostmi. Prostor krasijo še angelske glavice, freske na steni pa predstavljajo apostole, Magdaleno in Dizma. Bogato okrašena z baročnim okrasjem je tudi kupola božjega groba, ne manjka pa niti slikarija. Na stenah so naslikane štiri žalujoče žene, pod oboki je razbrati dva prizora: jagnje božje nad zemeljsko kroglo in zbranimi predstavniki štirih kontinentov in Zveličar s štirimi evangelisti (Učenik in Odrešenik sveta). Plastični okras je v tej kapeli v primerjavi z drugimi večjimi relativno skromen. Sredi kapelice na kamnitem podstavku tako leži le mrtvi Kristus, putto pa ga objokuje in mu popravlja prt okoli ledij. Kapelica ima tudi oltar s kamnito mizo, razpoloženje v tem prostoru pa stopnjujeta še dve oltarni podobi. Na prvi je ob sarkofagu upodobljen vstali Zveličar v krogu angelov, pri čemer gre za tip tako imenovane Imago pietatis, ki predstavlja mistično vizijo Kristusovega vstajenja, na drugi sliki pa je videti jokajoče žene in angele ob robu.

Zunanjščina 14. kapele, maj 2001	Pogled proti božjemu grobu v začetku 20. stoletja